mag. Martin Mlakar
mag. Martin Mlakar
Objavljeno 10. 1. 2025

Nujno potrebne a nezadostne spremembe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti

image placeholder

Vlada je 18. 12. 2024 določila besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (v nadaljevanju: ZEPDSV-B) in ga posredovala v obravnavo v Državni zbor.

S predlaganimi spremembami vlada delno popravlja napako, ki jo je storila s sprejemom ZEPDSV-A v letu 2023. Slednji je sprožil burne reakcije delodajalcev, saj niso bile upoštevane praktično nobene pripombe, ki so jih delodajalske organizacije posredovale v okviru obravnave novele zakona na Ekonomsko socialnem svetu (ESS), prav tako pa je koalicijska večina v državnem zboru tudi v postopku obravnave ZEPDSV-A v celoti prezrla pripombe delodajalskih organizacij, ki so jih posredovale v državni zbor. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili sedaj predlagane spremembe, ki jih predvideva ZEPSDV-B.  

S ZEPSDV-B se ponovno spreminja definicija delavca, ki naj bi odpravila dvome in nejasnosti glede oseb, za katere je treba voditi evidence delovnega časa. Pri tem ugotavljamo, da predlagana definicija še vednost odstopa od definicije delovnega razmerja določene v ZDR-1 in predloga definicije, ki so ga podali delodajalske organizacije. Tako tudi v predlagani definiciji manjka eden izmed temeljih elementov delovnega razmerja, in sicer opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Naveden element je temeljni element, ki loči delovno razmerje in posledično delavca od civilnopravnih razmerij, pri čemer iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, zakaj se je vlada tako odločila. 

 

“… v predlagani definiciji manjka eden izmed temeljih elementov delovnega razmerja, in sicer opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca.”

 

Vladni predlog ZEPSDV-B nadalje ne vsebuje popravka definicije delodajalca, zaradi česar ne bo odpravljen problem dvojnega vodenja evidence o izrabi delovnega časa v primeru agencijskega dela. V skladu s trenutno veljavnim zakonom sta namreč tako delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev pri drugem uporabniku (agencija), kot uporabnik dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa in oba tudi zavezana k posredovanju podatkov delavcev. Pri tem je pomembno poudariti, da je samo uporabnik tisti, ki ima vpogled v dejansko opravljanje dela delavca, saj se delo odvija v njegovem delovnem procesu in po njegovih navodilih. Iz tega razloga bi bilo smiselno v zakonu opredeliti, da je uporabnik tisti, katerega izključna obveznost je vodenje evidence o izrabi delovnega časa za t.i. agencijske delavce. Vlada je bila na ta problem v postopku usklajevanja ZEPSDV-B opozorjena s strani delodajalskih organizacij, vendar tega opozorila ni upoštevala. 

Kot pozitivno lahko ocenimo črtanjem 9. točke 18. člena, skladno s katero so morali delodajalci evidentirati odmore med delovnih časom. Pri tem iz obrazložite ZEPSDV-B izhaja, da vlada z evidentiranjem odmorom med delovnim časom ni dosegla želenih učinkov, pač pa je samo dodatno obremenila delodajalce z nepotrebnim administrativnim delom. 

Žal pa bodo tudi po spremembi zakona v 18. členu ostale dosedanje 8., 10. , 11. in 12. točka, ki so bile vnesene v zakon z novelo ZEPDSV-A. Tako bodo delodajalci še vedno morali voditi evidence prihoda na delo in odhoda z dela, opravljene ure v posebnih pogojih dela (nočno, izmensko, praznično delo ipd.), opravljane ure v neenakomerno razporejenem delovnem času in tekoči seštevek ur v tednu mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno razporeditev delovnega časa. Večina dodatnih administrativnih obremenitev za delodajalce, ki se bile uvedene z novelo ZEPDSV-A, tako ostaja. Ob sprejemanju novele ZEPDSV-A vlada ni pojasnila kakšen je namen oziroma kakšno dodatno vrednost naj bi imele navedene evidence. Če je mogoče nekako še razumeti smiselnost evidentiranja prihoda na delo in odhoda z dela, pa so veliko bolj nerazumljive ostale obveznosti uvedene z ZEPSDV-A, ki veljajo za vse delodajalce ne glede nato ali gre za večje ali manjše delodajalce in ne glede nato kako imajo posamezni delodajalci organiziran delovni čas. Vlada ni pristala niti na kompromisni predlog delodajalcev, ki so v okviru obravnave predloga ZEPSDV-B na ESS predlagali, da bi zgoraj navedene evidence iz 8. do 11. točke 18. člena morali voditi zgolj kršitelji, ki so jim bile izrečene globe za kršitev določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki urejajo delovni čas. Edina olajšava, ki jo predvideva sprememba zakona je, da bo delodajalec podatke o opravljenih urah v posebnih pogojih dela in podatke o tekočem seštevku ur v tednu mesecu oziroma letu, po novem vpisoval mesečno in ne več tedensko, tako kot do sedaj. 

 

“ … delodajalci bodo še vedno morali voditi evidence prihoda na delo in odhoda z dela, opravljene ure v posebnih pogojih dela (nočno, izmensko, praznično delo ipd.)”

 

Nespremenjena ostaja tudi obveznost delodajalca uvedena z ZEPSDV-A, skladno s katero mora delodajalec enkrat mesečno delavca pisno obvestiti o podatkih iz evidence o izrabi delovnega časa za pretekli mesec do konca plačilnega dne. V dobi digitalizacije in trajnostnega poslovanja je takšna obveznost po pisnem obveščanju delavca povsem nesmiselna in povzroča dodatno administriranje in stroške predvsem za delodajalce, ki zaposlujejo večje število delavcev. Še bolj nerazumljivo pa je, da se je vlada v zakonu odločila ohraniti pravico delavca prav tako uvedeno z ZEPSDV-A, da enkrat tedensko zahteva od delodajalca, da ga pisno seznani s podatki iz evidence delovnega časa. Zakaj naj bi delavci ohranili to pravico ob dejstvu, da jim mora delodajalec enkrat mesečno pisno posredovati podatke iz evidence o izrabi delovnega časa ni jasno in tudi ne logično. Delavec je namreč s mesečno evidenco v zadostni meri in celovito seznanjen z podatki o delovnem času, ki se nanašajo nanj, poleg tega pa je mesečno obdobje tudi zadosti kratko, da se lahko odpravijo morebitne napake ali da se odgovori na morebitna vprašanja delavcev. 

Zadnja sprememba, ki jo prinaša ZEPDSV-B pa je, da obveznost voditi evidenco delovnega časa ne bo več veljala za poslovodne osebe. S tem vlada odpravlja nesmiselno ureditev, ki jo je uvedla ZEPDSV-A, skladno s katero se je evidenca delovnega časa morala voditi tudi za poslovodne osebe, med katere sodijo uprave delniških družb in direktorji/poslovodje v družbah z omejeno odgovornostjo. Naloge in odgovornosti najvišjega managementa in posledično njihove dnevne delovne obveznosti se precej razlikujejo od obveznosti preostalih delavcev, so veliko bolj nepredvidljive in odvisne od številnih deležnikov, ki so tako ali drugače povezani s podjetjem. Ravno iz teh razlogov ZDR-1 v 157. členu omogoča, da se v pogodbah o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci pravice in obveznosti povezane z delovnim časom uredijo drugače kot to določa ZDR-1. Žal vlada z novelo ZEPDSV-B ni premogla toliko poguma, da bi iz obveznosti vodenja evidence delovnega časa izvzela tudi vodilne delavce. 

 

“ … obveznost voditi evidenco delovnega časa ne bo več veljala za poslovodne osebe.”

 

Pregled sprememb, ki jih predvideva ZEPDSV-B tako pokaže, da so predlagane spremembe sicer nujne in dobrodošle, vendar še zdaleč ne zadostne. Vrsta nesmiselnih rešitev, ki jih je v letu 2023 uvedla ZEPDSV-A ostaja nespremenjenih in bodo tako še naprej povzročale nepotrebne dodatne obremenitve in glavobole za delodajalce. To je bil tudi razlog, da so delodajalske organizacije ob posredovanju ZEPDSV-B v državni zbor jasno povedale, da s predlagano novelo niso zadovoljne, da pa kljub temu spremembam ne bodo nasprotovale, saj so ocenile, da je bolje, da se odpravijo vsaj določene neživljenjske rešitve, kot pa ostane pri zatečenem stanju. S tem stališčem se je mogoče strinjati. Delodajalci tudi s sprejemom ZEPDSV-B ne bodo imeli razlogov za veselje. Eden izmed ključnih razlogov za sprejem ZEPDSV-A naj bi bile številne kršitve delodajalcev z zvezi z delovnim časom in zagotavljanjem odmorov in počitkov. Že ob sprejemu so predstavniki gospodarstva opozarjali, da so razlogi za sprejem ZEPDSV-A napačni, saj je zgrešena in tudi krivična ocena, da delodajalci množično kršijo določila v zvezi z delovnim časom, zaradi česar predlagana ureditev ne bo dosegla želenih in s strani vlade napovedanih učinkov. Po dobrem letu dni so se opozorila in ocene predstavnikov delodajalcev izkazale za točne. Kljub temu pa se z novelo ZEPDSV-B v veliki meri ne odpravljajo neustrezne rešitve, ki so bile sprejete na osnovi napačnih predpostavk ob sprejemu ZEPDSV-A. Primer sprejema ZEPDSV-B tako jasno kaže, da delodajalci v okviru tripartitnega socialnega dialoga v ESS ostajajo neenakopraven partner in da podpore te vlade pri reševanju težav in izboljšanju gospodarskega okolja ne morejo pričakovati.

Revija

Izšla je nova številka

KAPITAL za naročnike

Letno izide 6 številk REVIJE KAPITAL!
Cena posamezne številke je 4,90 eur!

Naročite se na šest številk REVIJE KAPITAL v letu 2024 in 2025 in po plačilu DVOLETNE naročnine 58,50 €, boste BREZPLAČNO prejeli knjigo 50 SLOVENSKIH ZGODB O USPEHU!

RevijaRevijaRevija
PRIJAVA NA E-NOVICE

Vsak teden štiri aktualne novičke, da boste na tekočem.