V športu se vse dogaja hitreje, kot v poslu

VID KAVTIČNIK  je ime, ki ga ljubitelji rokometa povezujejo z izjemnimi predstavami, vztrajnostjo in nepopustljivim športnim duhom. Rojen leta 1984 v Slovenj Gradcu, je svojo pot začel pri Gorenju Velenje, kasneje pa igral za dva evropska rokometna velikana – nemški Kiel in francoski Montpellier, kjer je pustil neizbrisen pečat. Kot dolgoletni steber slovenske reprezentance, s katero je osvojil srebro na evropskem prvenstvu leta 2004 in bron na svetovnem prvenstvu 2017, je bil eden ključnih obrazov uspešne generacije. 
Danes pa je Vid uspešen poslovnež, ki zna svoj čas skrbno razporediti med poslovne izzive, družinsko življenje in športno ambasadorstvo. Prav ta preplet izkušenj mu daje edinstveno perspektivo, s katero povezuje športne vrednote z vsakdanjimi odločitvami in odgovornostmi.

REVIJA KAPITAL: Rokomet vas je popeljal v vrhunske klube in na največja tekmovanja. Kako ste kot športnik doživljali "poslovno plat" športa - pogodbe, sponzorstva, marketing? 
Vid KAVTIČNIK: Ko sem začel kot mlad rokometaš, sem na “poslovno plat - kariero” gledal zelo preprosto. Vedel sem, kaj moram dati ekipi in kaj v zameno dobim. Pogodb nisem poglobljeno analiziral, individualna sponzorstva in marketing v kolektivnem športu pa sta bila v Sloveniji takrat še precej nerazvita. Socialnih omrežij ni bilo - kar je po eni strani pomenilo manj pritiska in več fokusa na igro, po drugi strani pa nismo imeli lastnih kanalov, prek katerih bi kot športniki partnerske blagovne znamke neposredno predstavljali (pri ekipnih športih je večina izpostavljenosti šla preko dresa, kluba in TV-prenosov - tukaj nismo morali izpostavljati osebnih sponzorjev. Pri individualnih športih je dinamika drugačna). 
Z izkušnjami sem začel sistematično brati pogodbe in razumeti širši kontekst. Davčne obveznosti, zavarovanja za poškodbe, nagrade, izstopne klavzule, pravice do podobe (image rights) ter obveznosti do medijev in skupnosti. Naučil sem se, da dobra pogodba ni le “plača in trajanje”, temveč tudi varovalke ob poškodbah, jasno definirani cilji, transparentni bonusi ter urejeno vprašanje uporabe podobe pri sponzorjih. 
Proti koncu kariere sem pogajanja vodil sam. To me je prisililo v še boljšo pripravo: razumevanje klubskih proračunov, delovanje, časovnico izplačil in celotno logistiko. Danes to znanje prenašam v poslovno okolje. Šport me je naučil, da odločajo rezultati in kompetence, upravljanja tveganj ter grajenja partnerstev, kjer zaupanje šteje bolj kot hiter dobiček. 
 

REVIJA KAPITAL:  Športniki pogosto zaslužijo veliko v kratkem času. Kako ste vi gledali na upravljanje zaslužkov – varčevanje, naložbe, tveganja? 
Vid KAVTIČNIK: Najprej varnost. Na prvem mestu mi je bila streha nad glavo in stabilna osnova. Vse drugo so bile naložbe z dodano vrednostjo, ne življenjska nuja. Ker je kariera kratka in prihodki nihajo, sem na finance gledal kot na del treninga (disciplina, rutina, jasna pravila). Večino sredstev sem namenjal tradicionalnim naložbam - denarna rezerva, nepremičnine in stroškovno pregledni sistem - šele kasneje sem zelo malo namenil tveganjem. 
Veliko športnih bankrotov izvira iz kombinacije kratke kariere, prehitrega dviga življenjskega standarda in slabih nasvetov. Odgovornost je na koncu osebna-zato sem se namerno finančno izobraževal in redno preverjal, kaj imam, kje je, zakaj je tam in kaj bom od tega imel dolgoročno. Iskreno verjamem, da cilj vsakega posameznika ne bi smel biti “ne delati po karieri”. Pri približno (čas športne upokojitve) 36 letih ima človek najbolj produktivna leta pred sabo. Športna mentaliteta in vrednote (cilji, rutina, ekipa) je v poslu velika prednost.  
Verjamem v pristop “najprej osnova, potem premišljena rast”.

REVIJA KAPITAL:  Bi rekli, da so vas izkušnje iz športa pripravile na podjetniški ali poslovni svet? 
Vid KAVTIČNIK: Da vendar se tega ne zavedaš takoj, ko vstopaš v poslovni svet ali gradiš drugo kariero. V športu se vse dogaja hitreje kot v poslu. Na igrišču se odločaš v stotinkah, taktiko menjaš v trenutku in ostaneš miren pod pritiskom. To mi danes pomaga pri sestankih in pogajanjih. Hitro preberem situacijo, zaznam “tempo” sogovornika in se prilagodim. Hkrati pa me je prehod v posel naučil nekaj enako pomembnega. Hiter odziv ni vedno dober odziv. V poslu je pogosto bolje zadihati, preveriti podatke in se odločiti s hladno glavo. 
Iz športa prenašam disciplino, rutino priprave in doslednost, predvsem pa način dela. Najprej izvedem, nato izmerim, kaj se je zgodilo, potegnem nauk, prilagodim pristop in to takoj preizkusim v naslednjem koraku. Tako kot po tekmi pogledaš posnetke, opaziš, da so bili meti z določene pozicije slabši, in zato dodaš vaje za tisti kot, v poslu po lansiranju ponudbe pogledaš odzive, popraviš ceno ali sporočilo ter znova preveriš rezultat. Enak princip, le druga arena. Tudi timska dinamika ostaja ista, jasne vloge, zaupanje in odgovornost ter taktična prilagodljivost. Med tekmo zamenjaš obrambo, v poslu prilagodiš ponudbo, cene ali fokus-pristop. In nad vsem je strateška potrpežljivost: ne skočiš na prvo žogo; najprej postaviš okvir, šele nato izbereš udarec.  
Če lahko na hitro pokomentiram, šport me je naučil reagirati hitro, v poslu pa sem se naučil razmišljati premišljeno.

REVIJA KAPITAL:  Kapital se ukvarja z vprašanjem, kam investirati. Kam bi vi "investirali" danes: v šport, startupe, nepremičnine, zdravje, izobrazbo? 
Vid KAVTIČNIK: Ostajam pri istem načelu kot sem zapisal v prejšnjih vprašanjih. Najprej trdna osnova, nato premišljena rast. To pomeni zdravje in “streha nad glavo”, denarna rezerva ter tradicionalne, razpršene naložbe za stabilnost. Vzporedno izobrazba, ki je dolgoročno najboljša polica zavarovanja in šele nato selektivno tveganje. Manjši del bi investiral v podjetništvo/startupe ali projekte, kjer bi razumem kaj so tveganja in imel vpliv na razplet. Nepremičnine vidim kot del jedra (stabilnost in varnost), šport pa kot naložbo v karakter, disciplino in mrežo. Jaz osebno ne lovim jackpota, raje gradim vrednost skozi čas.

REVIJA KAPITAL:  Kako danes usklajujete svojo športno preteklost z novimi izzivi – družino, poslom, življenjskim slogom? 
Vid KAVTIČNIK: Športni uspehi in prepoznavnost odprejo vrata, a to je šele začetek. Pristno, dolgoročno sodelovanje zgradiš s konsistenco in zanesljivostjo ter iskrenostjo. Druga kariera je zahtevna, ker zahteva nova merila in drugačno postavitev vloge. Na prehod v »drugo življenje« sem se pripravljal, pa moram priznati, da je marsikaj drugače, kot sem si predstavljal. Kljub temu sem se hitro ujel. Sprejel sem spremembe, prilagodil tempo in zavestno vlagam v osebni napredek. 
Usklajevanje z zasebnim življenjem je realen izziv, ki ga imamo vsi. Tempo je drugačen kot v vrhunskem športu, zato so mi prioritete jasne. Otroci, žena, ožja družina in prijatelji. To ne pomeni, da v službi nisem prisoten. To pomeni, da vem, zakaj delam in kam želim priti. Športna disciplina mi pri temu podvigu pomaga. Postavim okvir, trudim se držati rutino, osebno merim napredek in ostajam dosleden tudi takrat, ko rezultat ni takoj viden. Na koncu gre za isto logiko, ki sem jo živel kot športnik. Najprej trdna osnova, nato premišljena rast doma in v poslu. Seveda pa se tudi tukaj zavedam, da so na tej poti dejavniki na katere se je potrebno znova prilagajati.

REVIJA KAPITAL:  Kaj bi bil vaš nasvet podjetnikom, ki se soočajo z neuspehi – podobno kot športniki s porazi? 
Vid KAVTIČNIK: Neuspeh je del procesa, ne konec poti. Nekaj porazov še ne pomeni izgubljene bitke. Poraz sprejmi kot podatek in motivacijo, ne kot sodbo o sebi. Najprej stabiliziraj “osnovo”: zdravje, rutina, likvidna rezerva in jasen cilj, potem šele prilagajaj taktiko. Po vsakem porazu naredi kratek “posnetek tekme”. Kaj smo naredili, kaj je bilo narejeno, kaj ne in kaj jutri spremenimo. Moje mišljenje je, da to naredi naslednji dan. Slavi male zmage, ker držijo ekipo skupaj in dajejo gorivo za dolge serije zmag. Prevzemi odgovornost brez iskanja krivcev in obkroži se z ljudmi, ki ti povedo resnico. In najpomembnejše! Najprej trdna osnova, nato premišljena rast. Doslednost in delo vedno prehiti talent, ko talent ni pripravljen. Moj quote, ki ga uporabljam pri projektu (POT DO USPEHA), ki ga izvajam v šolah za starše z mladimi športniki je: »ko zaupaš, tudi verjameš in ko verjameš z vztrajnostjo in delom, lahko dosežeš vsak cilj«.

REVIJA KAPITAL: Če bi lahko začeli znova – bi spet izbrali šport ali bi se morda usmerili v kaj drugega? 
Vid KAVTIČNIK: O tem sva se veliko pogovarjala z mojim dobrim prijateljem Nikolo. Oba sva prišla do istega zaključka. Če bi vnaprej vedela, kakšna je pot in kaj vse prinese, je velika verjetnost, da je ne bi izbrala enake. A ravno v tem je bistvo, na začetku ne veš, kaj te čaka, zato se spustiš v pot, in prav ta pot te oblikuje. Če merim uspeh, je to prav pot, po kateri hodim. 
Hvaležen sem za vse, kar sem v športu dosegel, in za to, da mi je ta izkušnja danes dala pomemben del neodvisnosti. Hvaležen sem ljudem, ki so mi in mi stojijo ob strani. Najprej moji družini brez njihove podpore bi ta pot bila dosti težja. Zahvalil bi se tudi vsem soigralcem, trenerjem in vsem, ki so verjeli. Hvaležen pa sem tudi tistim, ki niso. Prav oni so mi bili dodatna motivacija, da sem vztrajal in napredoval. Če bi začel znova, bi morda izbral drugačno pot, a isto držo. Delati pošteno, vztrajati in rasti.