December - mesec obdarovanj in zabav

V adventnih, predbožičnih, novoletnih praznikih nas prevevajo posebna občutja, čustva, magičnost, domišljija, odprtost srca in morda spet privre na dan otroški duh. Preprostemu arhaičnemu človeku je redno zaporedje prazničnih dogodkov v njegovem svetu dajalo občutek varnosti. Tudi moderni človek potrebuje praznike in prazničnost, saj se s tem njegova eksistenca okrepi z nečim, kar ostaja neznano, vendar stalno in trajno.

Praznovanje decembrskega adventa ima, kakor večina krščanskih praznikov, ki jih je Cerkev preoblekla in našminkala, korenine v predkrščanskih, poganskih časih. Vse je ciklično in povezano z naravo in njenimi pojavi. Torej še v predkrščanskem času so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se sonce začne znova rojevati, dan začne daljšati in s tem tudi dobro (svetloba) zmaga nad zlim (tema).
 

Vsebina decembrskega praznovanja je danes povezana z okrasitvijo domov in mesta, z darili, z dobro hrano in pijačo, s plesno glasbo in nasploh z zabavo. Zadnji mesec, čas ob koncu leta, je povezan z novimi upi, vse se začne znova, je čas sprememb, čas, ko se odločimo, da bomo nekaj naredili zase in za bližnje. Pomen vsega božično-novoletnega časa je prav v njegovi simboliki, v prelomu s preteklostjo in prehodu v nejasno prihodnost, ki je v ljudeh vzbujala in še vedno vzbuja strahove, upe, pričakovanja in hrepenenja. 

Rdeče-bela podoba Božička se je fino zakoreninila v svetovno kapitalistično družbo, ki ljubi vse, kar pride iz Amerike.

V tem času se pregledujejo pretekla dejanja, pretehtajo se pretekle odločitve in se z upanjem zre v prihodnost. Prazniki nosijo v sebi ogromno simboličnosti, saj utelešajo verske, mitološke, psihološke razsežnosti, globoka občutja in čustva ljudi.

Lik prvega decembrskega obdarovalca, sv. Miklavža (Nikolaja), se je v Evropi nekako prepletel s številnimi poganskimi šegami in verovanji in je tako tudi uspel utrditi svoj pomen (predvsem po zaslugi Nemcev in Holandcev). Tako je tudi bil prenešen v Ameriko, kjer je iz njega sčasoma nastala in se razvila nova podoba Božička (Santa Claus- sv. Nikolaj), zelo drugačna, kot ga je bila vajena Evropa. Potem se je vpletla še Coca-Cola s svojo podobo rdeče-belega Božička in vse skupaj, na novo zapakirano in preoblečeno, se je vrnilo v Evropo in se še fino zakoreninilo v kapitalistično družbo, ki ljubi vse, kar pride iz Amerike. 

Nekoč so se obdarovali zgolj za sv. Miklavža. Božično obdarovanje je bolj mlad pojav, ki se je v Sloveniji pojavil najprej v meščanskem okolju šele pred kakšnimi dobrimi osemdesetimi leti. Navada pa je prišla iz nemških dežel, kjer so to počeli že pred kakšnimi dvesto leti. Seveda so se najprej obdarovali s skromnimi dailvi, predvsem darovi narave - orehi, lešniki, jabolkami, kasneje bolj eksotičnim sadjem - mandarinami, pomarančami. Tudi to je, moramo vedeti, ostanek poganstva in davnega kulta čaščenja prednikov. No, danes decembrska darila po vrednosti in količini že velikokrat presegajo svoje meje.

Moramo pa tudi poudariti, da praznovanje božiča, kot ga poznamo danes, v večini, po svoji obliki in ustroju, ki je absolutno potrošniško obarvan in zanemarja krščanske vsebine in simboliko, izvira iz Amerike. V resnici je to nov pojav, lahko bi mu rekli tudi ameriški božič.

Današnji svet in družba, ki ju močno vodi kolesje kapitalizma in potrošništva, sta na široko odprta in dovzetna za čim več praznikov, sploh tistih, katerih sestavina je obdarovanje, saj to pomeni, da bodo ljudje kupovali, zapravljali.
 

December je tukaj, med nami. Za večino ljudi čudovit mesec obdarovanj in praznovanj, mesec, ko si vzamemo čas za bližnje, mesec za družino, prijatelje. Odnos do praznikov je v resnici zelo pomemben, ker odraža naš odnos do samega sebe, do soljudi in družbe nasploh. 
Stari slovenski pregovor pravi, da če praznike opustiš, prazniki zapustijo tebe.