Indija Koromandija

Ob omembi Indije nas zagotovo večina najprej pomisli na številčnost prebivalstva, kaos, umazanijo, revščino, jogo, meditacijo, guruje, curry, začimbe, barvitost, Gandija, svete krave, Tadž Mahal, kaste, sarije, pike sredi čela, Bollywood itd. In pa seveda na Indijo Koromandijo, ki je veljala v našem ljudskem izročilu za čudežno in rajsko deželo, kjer se cedita med in mleko. 

To poimenovanje je dobila po Koromandelski obali v vzhodni Indiji, z glavnim pristaniškim mestom Chennai (bivši Madras), kjer naj bi bil sveti Tomaž po izročilu širil krščanstvo. 

Prav od tukaj smo se nedavno vrnili z družinskega dopusta, kamor smo odpotovali kot povabljeni gostje na čisto pravo, veliko, tridnevno indijsko poroko. Moram priznati, da me Indija nikoli ni posebno privlačila, tudi njena pestra, znamenita hrana ne. Je pa zame vsako potovanje, ne glede na namen ali razlog, unikatno, z novimi spoznanji ter pozitivnimi in negativnimi presenečenji. Tako je bilo tudi tokrat.

Indija spada med največje države sveta. Je sedma po velikosti in neuradno z milijardo in pol prva po številu prebivalcev na svetu (prehitela je Kitajsko) ter z močno multipolarno geopolitiko.

Težko je zaobjeti, razumeti in dojeti vso raznolikost te države. Za Evropejce je res zanimivo opazovati njihove tradicionalne običaje, ki se neverjetno vklaplajo v ultra moderno tehnologijo in družbo. Z vso to mešanico ljudi, jezikov, verstev in kultur, osupljivimi raznolikostmi pokrajine Indija očara po eni strani. Medtem pa po drugi, kar se kaosa, umazanije ter ekonomskih in družbenih razlik tiče, zelo razočara oziroma presune.

Seveda je zmeraj treba poznati vsaj osnovna zgodovinska dejstva, da lahko razumemo današnje, sodobno stanje. Zgodovina Indije je izjemno pestra in kompleksna ter sega daleč v preteklost, iz novejšega obdobja pa je dobro izpostaviti nekaj ključnih vplivov na razvoj in napredek te države. Najprej prihod oziroma vdor Arabcev v 8. stoletju, potem Otomanov (Turkov) v 12. stoletju ter kasnejši prihod evropskih zavojevalcev, najprej Portugalcev in nato kolonialno nadoblast Velike Britanije. Šele leta 1947 se je v Indiji pod vodstvom Mahatme Gandhija zgodila mirna osamosvojitev, s čimer se je začelo novo obdobje razvoja in napredka ter seveda rasti. Po liberalizaciji gospodarstva, ki se je začela v 90. letih prejšnjega stoletja, je Indija začela doživljati gospodarski razcvet in v zadnjih letih je bila gospodarska rast v povprečju 8,6 odstotka. Razcvet je prispeval k oblikovanju močnega srednjega razreda, vendar pa za stotine milijonov revnih Indijcev ni prinesel sprememb. Največja težava v Indiji je velika razlika med življenjskim standardom na podeželju in v mestu. Doslej je država v veliki meri zanemarjala razvoj vasi, kjer še vedno živita dve tretjini vsega indijskega prebivalstva.

Indija je četrta največja kmetijska sila na svetu. Kmetijstvo prispeva 15 odstotkov BDP in zaposluje okoli 40 odstotkov aktivnega prebivalstva. Indijsko gospodarstvo je peto največje na svetu, Indija pa ostaja najhitreje rastoče veliko gospodarstvo na svetu zaradi naraščajočega povpraševanja, zmerne inflacije, stabilnega režima obrestnih mer in močnih deviznih rezerv, predvsem zaradi velikih naložb, krepi pa se tudi njena politična vloga v mednarodni skupnosti.

Po mnenju indijskega ekonomista Santanuja Sengupte iz ameriške investicijske banke Goldman Sachs bo Indija do leta 2075 postala druga največja gospodarska velesila, torej takoj za Kitajsko.

Indija ostaja najhitreje rastoče veliko gospodarstvo na svetu prav zaradi naraščajočega povpraševanja, zmerne inflacije, stabilnega režima obrestnih mer in močnih deviznih rezerv, predvsem pa zaradi velikih naložb, krepi se tudi njena politična vloga v mednarodni skupnosti. Ljudje, ki so emigrirali iz Indije v iskanju boljšega življenja, se zdaj vračajo domov in odpirajo podjetja.

”Po mnenju indijskega ekonomista Santanuja Sengupte iz ameriške investicijske banke Goldman Sachs bo Indija do leta 2075 postala druga največja gospodarska velesila, torej takoj za Kitajsko.”

Na veliko se izvajajo reforme dela in logistike, kar posledično postopno izboljšuje konkurenčnost proizvodnje. Zaradi hitre rasti osebnih dohodkov in bolj odprtega domačega trga postaja Indija vse bolj privlačen trg za tuja podjetja.

Kljub hitremu razvoju in napredku je indijska družba v mnogih pogledih še vedno zelo tradicionalna. Tako se še vedno pozna hierarhičen kastni sistem, ki ne dovoljuje mešanja različnih kast, in še vedno se izvaja praksa dogovorjenih porok. Poroka, na kateri smo bili, je bila prav tako dogovorjena. Gre za zavezo, združenje dveh družin, ne dveh zaljubljenih posameznikov. Vse je izredno kompleksno, natančno, racionalno ovrednoteno in določeno, po pravilih in sistemu.

Kot se to pozna v družini, ki je v Indiji daleč najpomembnejša vrednota, je tako tudi v poslovnem svetu. Imela sem srečo in čast, da sem se lahko udeležila sestanka nekega uspešnega indijskega/mednarodnega poslovnega kluba, seveda bogatih, višje pozicioniranih indijskih biznismenov. Člani tega poslovnega kluba si pomagajo pri priložnostih za poslovno rast, so nekako strateški zavezniki, delijo si svoje izkušnje, znanja, zveze, kontakte, skratka vzajemno sodelujejo pri pospeševanju poslovanja.

Res je, da Slovenci radi tarnamo nad samimi sabo, smo velikokrat nezadovoljni in radi verjamemo, da je sosedova trava bolj zelena in da je vse, kar je na drugi strani plota, boljše. Tako se moram na tem mestu tudi sama posuti s pepelom, saj sem na tem srečanju ugotavljala, da nam v Sloveniji res primanjkuje zdrave povezovalnosti, pomoči drug drugemu brez zavisti, tekmovanja in metanja polen pod noge.

Najbolj me je navdušilo, ko je na začetku srečanja, sestanejo se enkrat na mesec, vsak član najprej iskreno predstavil svoje dosežke, uspehe, dogodke iz zasebnega življenja, šele potem iz poslovnega.

Je pa tudi res, da ni vse zlato, kar se sveti. Sploh ne v Indiji, kjer se oblasti soočajo z resnimi problemi, kot so preveliko število prebivalstva, okoljevarstvena vprašanja, naraščanje revščine in razrast korupcije.