dr. Jure Stojan
dr. Jure Stojan
Objavljeno 20. 10. 2022

Komu se vojna splača? Nikomur

image placeholder

Vojna v Ukrajini traja že od februarja 2022, če za njen začetek vzamemo invazijo vojske Ruske federacije. Oziroma od februarja 2014, ko so vojaki v neoznačenih uniformah zasedli polotok Krim. Nekoč bi rekli, da je pobuda za oboje prišla iz ruske predsedniške palače, Kremlja. A v enaindvajsetem stoletju ljudje ne kupijo več tako preprostih pojasnil, vsaj ne na družbenih omrežjih. Za marsikoga je celo stvar osebnega ponosa, da dvomi o interpretaciji dogodkov, kot jo širijo vodilni zahodni mediji. In ključno vprašanje, ki si ga pri tem zastavlja, je, v čigavo korist. Oziroma »cui bono?«, kot se bolj imenitno reče po latinsko. Torej, kdo profitira od vojne v Ukrajini? Ta naj bi bil posledično »pravi« krivec za spopade. Ne pa Ruska federacija, ki sta jo za agresorja razglasili dve mednarodni organizaciji s sedežem v Bruslju, katerih članica je Slovenija – zveza Nato in Evropska unija. Pa je kar nekaj razlogov, zakaj se o tem nima smisla spraševati. Pa ne samo zato, ker bodo ustrezni ekonomski podatki objavljeni šele vrsto let po zaključku spopadov, če sploh kdaj. Še zdaj se ekonomisti prepirajo o ekonomskih posledicah prve svetovne vojne, da o drugi sploh ne govorimo.

 

»Ekonomska teorija že dolgo uči, da vojna uničuje kapital – fizični in človeški.«

 

Zakaj je torej »cui bono« slabo vprašanje, kar se tiče vojne? Najprej morda zato, ker nam v Sloveniji odgovor ne bi smel laskati. Primer je denimo študija, ki sta jo letos objavila ekonomista Tobias Korn z Univerze Hannover in Henry Stemmler z Univerze ETH Zürich. Nista sicer preučila učinka letošnjih spopadov, ker ustreznih podatkov še ni na voljo, sta se pa zato osredotočila na posledice bojevanja na Krimu leta 2014. Kdo je profitiral od te vojne, čigavi izvozniki so vskočili v posle, ki jih niso več mogli izpolnjevati ukrajinski? Hja, slovenski, pravita. Pa še finski, kazahstanski in ekvadorski. Slovenijo torej navajata med državami, ki naj bi največ dosegle na račun spopadov v Ukrajini, zlasti zaradi povečanja izvoza v Egipt, Moldavijo, Jordanijo in Etiopijo. Pa nas verjetno nihče pri zdravi pameti ne bi obtožil, da smo konflikt zanetili mi – in sicer zaradi interesa slovenske izvozne industrije, da bi s trgov držav v razvoju izrinili podjetja iz Ukrajine.

Pri vsakem spopadu sicer obstajajo vojni dobičkarji. Ukrajinska vojna ni nobena izjema, niti ni Slovenija edini kraj na svetu, kjer nihče ne bi želel zaslužiti s trpljenjem vojnih žrtev. Vendar pa gre pri vojnih dobičkarjih praviloma za – neetični – odziv na vojno, ki so jo sprožili drugi. Zlasti za dvigovanje cen. Trditi, da so vojno začeli vojni dobičkarji v želji, da sploh postanejo vojni dobičkarji – to je veliko bolj drzno in stoji na precej bolj trhlih nogah. Zares se zdi, da teoretiki zarot niso nikdar delali kot vodje projektov. V poslovnem svetu se še pri najbolje planiranih načrtih pojavijo zapleti, pa če gre za nezanesljive podizvajalce ali plačilno nedisciplinirane poslovne partnerje, za ovire v nabavnih verigah ali za nepričakovane naravne ujme. Zares je nepredstavljivo, da bi lahko v mednarodnih odnosih uspel tako kompleksen projekt, kot bi bila zarota zanetiti vojno. In da bi na stotine udeleženih v takšni zaroti zmoglo ostati tiho – tedne, mesece, leta.

Prav tako je vojna povezana s prevelikimi tveganji, da bi lahko trosilci spopadov računali na to, da se jim bo spopad izplačal. Negotovost je pač prevelika za ekonomsko načrtovanje. Zares, posledice vojne so onkraj ekonomske računice. Ali kot je nekoč dejal pruski feldmaršal, grof Moltke: »Noben plan ne preživi prvega stika s sovražnikom.« Kot kaže, tudi Ruska federacija ni načrtovala, da se bo »posebna vojaška operacija« nadaljevala še v jesen. Zato pa ekonomska teorija že dolgo uči, da vojna uničuje kapital – fizični in človeški. Koristi, ki bi jo nekdo imel od povojne rekonstrukcije, pa se skrijejo v primerjavi s škodo, ki jo vojna povzroči. Ne nazadnje bi se ves ta denar lahko porabil za kaj veliko bolj dobičkonosnega, če vojne sploh ne bi bilo.

Naslednji argument, ki govori proti zastavljanju vprašanja »cui bono«, je propaganda. Propaganda vseh strani v konfliktu je tista, ki bi nas rad preusmerila k računici izgub in dobičkov, stran od vprašanj človeškega trpljenja. Kremelj je denimo večkrat opozoril, da ima ameriška industrija nafte in zemeljskega plina veliko koristi od tega, da je Evropska unija sprejela sankcije proti Ruski federaciji. To opozorilo je ponovil zlasti po sabotaži obeh plinovodov Severni tok. Kaj pa pravi hladna, ekonomska računica?

Kot pravi ameriška analitičarka Emma Ashford, bi bila tveganja za Ukrajino, ZDA ali Poljsko prevelika, da bi si upala podtakniti bombe. Čeprav vsem omenjenim koristi, da Nemčija ne more več kupovati ruskega plina, tudi če bi si to spet želela, je zanje preprosto preveč nevarno, da bi takšen napad izvedle. Če bi jim namreč prišli na sled, bi to pomenilo popolni preobrat, menjavo zavezništev. Skratka, pri tako velikem tveganju se računica ne bi izšla. Za Rusijo so tovrstna tveganja veliko manjša. Ne samo, da je večinska lastnica plinovodov, tudi napad se je zgodil v mednarodnih vodah in posledično ne more voditi k dodatni zaostritvi razmer v mednarodnih odnosih. Kar se pa razlogov tiče, pa jih ima tudi Moskva, in to celo štiri različne možne. Najprej bi lahko šlo za opozorilo EU, kako ranljiva je njena energetska infrastruktura. Drugi razlog bi lahko bil, da Putin želi političnim tekmecem omejiti možnost, da bi ob morebitnem državnem udaru spremenili smer politike. Tretji razlog bi obvaroval Gazprom pred mednarodnimi tožbami evropskih odjemalcev. Četrta razlaga pa krivi ruske nacionaliste, ki da bi želeli Putinu omejiti manevrski prostor za umik iz Ukrajine. A nihče ne ve.

Racionalnih razlogov bi torej lahko bi bilo kar nekaj, a informacij je premalo, da bi lahko o njih razumno razglabljali. Še vrsto let bomo vedeli premalo. Še tega ne vemo, koliko vojakov je padlo na bojiščih, ocene segajo od nekaj tisoč do nekaj deset tisoč na vsaki strani, odvisno spet od tega, katero poslušamo. Zato pa vemo vsaj to, da ruski rubelj tako močen v primerjavi z evrom in dolarjem ni bil vsaj že od leta 2015. In da rusko žito kupujejo tisti kupci v Indiji, ki so še lani kupovali ukrajinsko. A kot rečeno, kar se vojne tiče, je govoriti o ekonomskih motivih običajno zgrešeno. Vojne se bijejo iz neekonomskih vzgibov.

 

 

Revija

Izšla je nova številka

KAPITAL za naročnike

Letno izide 6 številk REVIJE KAPITAL!
Cena posamezne številke je 4,90 eur!

Naročite se na šest številk REVIJE KAPITAL v letu 2024 in 2025 in po plačilu DVOLETNE naročnine 58,50 €, boste BREZPLAČNO prejeli knjigo 50 SLOVENSKIH ZGODB O USPEHU!

RevijaRevijaRevija
PRIJAVA NA E-NOVICE

Vsak teden štiri aktualne novičke, da boste na tekočem.