Zaposleni s povprečno plačo bo izgubil 1.170 evrov, ki bi mu sicer ostali ob prejšnji zakonodaji

Martin se je rodil leta 1976 v Mariboru in svojo pravno pot začel na Pravni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2000 diplomiral. S študijem je nadaljeval na ugledni Pravni fakulteti v Heidelbergu, kjer je leta 2002 magistriral. Svojo poklicno pot je večinoma posvetil gospodarskemu sektorju, kjer že več kot 15 let dela na vodilnih položajih in je član več nadzornih svetov.

Poleg svoje bogate karierne poti pa je Martin tudi aktiven na področju visokega šolstva, kjer poučuje gospodarsko in delovno pravo kot habilitiran predavatelj na Univerzi Alma Mater v Mariboru. Svoje strokovno znanje trenutno uporablja kot vodja pravne službe v podjetju Boxmar Leather Kidričevo.

V intervjuju smo izpostavili Martinove poklicne izzive, njegovo vizijo o prihodnosti gospodarstva ter njegova mnenja o pomembnih vprašanjih s področja prava in gospodarstva. Ne zamudite priložnosti, da spoznate izjemnega strokovnjaka, ki svoje znanje uspešno združuje s prakso.

KAPITAL:  Kako ocenjujete gospodarsko politiko aktualne vlade RS? 

Martin MLAKAR: Z obžalovanjem lahko ugotavljam, da je gospodarska politika te vlade povsem neustrezna. Ta vlada je v času svojega mandata z različnimi ukrepi poslabšala ali otežila pogoje dela za gospodarstvo. Naj naštejem samo nekatere od sprejetih ukrepov: razveljavitev davčnih olajšav pri dohodnini – torej razveljavitev davčne reforme pretekle vlade, dodatne obveznosti za delodajalce iz naslova spremembe zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), višji stroški dela v primeru čezmejnega opravljanja storitev, uvedba novih prispevkov za kritje stroškov dolgotrajne oskrbe, podaljšanje kritja bolniške odsotnosti v breme delodajalca, dodatne obveznosti za zaposlene in delodajalca s spremembo zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, povečanje davka na dobiček pravnih oseb. 

Bilanca prvih dveh let dela aktualne vlade na področju gospodarstva, je porazna. Vtis je, da ta vlada gleda na gospodarstvo izključno kot na bankomat za polnjenje državnega proračuna, tisti del gospodarstva, ki pa je še vedno v celoti ali pretežno v državni lasti, pa tudi kot sredstvo za zaposlovanje kadrov, ki so tako ali drugače blizu tej vladi oziroma političnim strankam, ki jo sestavljajo. 

Dejstvo je, da ta vlada ves čas svojega mandata predstavnikov gospodarstva ni jemala kot enakovrednega partnerja, niti ne razume potreb gospodarstva in kar je najhuje, ne skrbi jo kaj se bo zgodilo z gospodarstvom. Pri tem pozablja, da je zgolj močno gospodarstvo pogoj za trdnost javnih financ in posledično delovanje vseh ostalih družbenih podsistemov. Močno in zdravo gospodarstvo je tisto, ki lahko zagotavlja stabilna in dobro plačana delovna mesta, razvoj in ki lahko s sponzorstvi in donacijami podpira kulturo, šport, znanost in števila druga področja družbenega življenja. Žal vsega navedenega ta vlada ne razume. 

“ Dejstvo je, da ta vlada ves čas svojega mandata predstavnikov gospodarstva ni jemala kot enakovrednega partnerja, niti ne razume potreb gospodarstva in kar je najhuje, ne skrbi jo kaj se bo zgodilo z gospodarstvom.”

KAPITAL:  Kateri so tisti ukrepi s strani aktualne vlade, ki so po vaši oceni najbolj škodljivi za gospodarstvo oziroma, ki najbolj poslabšujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. 

Martin MLAKAR: Težko je reči, saj je bilo škodljivih ukrepov v času te vlade precej, kot sem že pojasnil. Vseeno bi morda izpostavil tri: podaljšanje bolniške odsotnosti v breme delodajalca iz 20 na 30 dni. Samo ta ukrep naj bi gospodarstvu po izračunih gospodarskih združenj povzročil za 80 mio EUR dodatnih stroškov. Drugi ukrep je zagotovo sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki prinaša nov prispevek tako za delodajalce, kot za zaposlene. Tretji ukrep pa je povečanje davka na dobiček pravnih oseb. 

Z vidika zaposlenih pa zagotovo najbolj boleč ukrep pomenijo spremembe zakona o dohodnini. Do konca leta 2025 bo tako po nekaterih izračunih zaposleni s povprečno plačo izgubil 1.170,00 EUR, ki bi mu sicer ostali ob prej veljavni ureditvi. 

KAPITAL:  Z oziroma na dejstvo, da ste že vrsto let član upravnega odbora Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) nam lahko pojasnite ali ste organizacije, ki predstavljate delodajalce, opozarjale vlado na neustrezen odnos do gospodarstva. 

Martin MLAKAR: Seveda v letu 2023 skoraj ni bilo meseca, ko 5 reprezentativnih organizacij ni posredovalo takšnega ali drugačnega opozorila oziroma protesta v pisni obliki na predsednika vlade in/ali posamezne resorne ministre. Ko govorim o petih reprezentativnih delodajalskih organizacijah imam v mislih: Gospodarsko zbornico Slovenije, Trgovinsko zbornico Slovenije, obrtno-podjetniško zbornico Slovenije, Združenje delodajalcev Slovenije in Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. Teh 5 delodajalskih organizacij je tudi članic ekonomsko socialnega sveta (ESS).

Navedene delodajalske organizacije so dosledno opozarjale vlado na kršitve pravil delovanja ESS, na neusklajenost predlogov zakonskih rešitev, ki jih je vlada pošiljala v Državni zbor, na odsotnost upoštevanja argumentov delodajalskih organizacij, na posledice, ki jih bodo posamezne rešitve imele za gospodarstvo. Pri tem so bile delodajalske organizacije vedno enotne, kar v preteklosti ni bil vedno primer. Enotnost delodajalskih organizacij pri odzivih na ravnanja vlade potrjuje neustreznost predlaganih ukrepov in bi moral biti pravzaprav dodaten znak za alarm. 

Pri mnogih protestnih pismih in opozorilih so se prej navedenim delodajalskih organizacijam pridružila še druga gospodarska druženja, tako da je vlada mnogokrat prejela enoten odziv s strani 15 organizacij, ki predstavljajo t. i. gospodarski krog. 

Žal so vsa opozorila in protesti ostali neuslišani in koalicijska večina v Državnem zboru je po tekočem traku potrjevala predloge vlade. Tovrstno ravnanje je imelo za posledico, da je lani Državni svet v kar 11 primerih izglasoval odložilni veto na zakone, ki jih je sprejel Državni zbor. Vloženi sta tudi presoji za oceno ustavnosti Zakona o dohodnini in sprememb Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem je zanimivo to, da o presoji za oceno ustavnosti Zakona o dohodnini Ustavno sodišče odloča že več kot leto dni, čeprav se ta zakon dotika vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. 

KAPITAL:  Kaj je bil ključen razlog za odhod delodajalskih organizacij iz ESS? 

Martin MLAKAR: Ključen razlog je predstavljalo konstantno kršenje pravil ekonomsko socialnega sveta s strani vlade. Vlada je v državni svet pošiljala zakone, ki niso bili predhodno usklajeni na ESS ali pa usklajevanja o njih na ESS niso bila zaključena. Mnogokrat končni predlogi zakonov sploh niso bili obravnavani na ESS in so člani ESS – torej tudi delodajalske organizacije –  za to dejstvo izvedeli iz medijev. Eden najbolj eklatantnih primerov kršitev pravil ESS je bil ravno postopek sprejema zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil v Državni zbor posredovan brez obravnave na ESS in ki je bil sprejet po nujnem postopku, čeprav gre za enega izmed ključnih zakonov socialne politike. 

Sodu je nesporno izbilo dno ravnanje vlade ob pripravi sprememb in dopolnitev Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Gre za najpomembnejši zakon, ki neposredno vpliva na odnos med delodajalcem in delavcem, zato bi morali pri njegovi pripravi po vlade sodelovati tako predstavniki delavcev in delodajalcev. Pri priprave novele ZDR-1 pa se je prvič v zgodovini zgodilo, da je bilo delodajalcem v celoti onemogočeno, da se v pogajanja vključijo njihovi predlogi. Že od samega začetka je bilo delodajalcem povedano, da se lahko pogovarjamo samo o spremembah zakona, ki jih je pripravila vlada in ki naj bi pomenile zgolj prenos evropskih direktiv v zakon. Ko smo nato prejeli prvo verzijo sprememb zakona se je izkazalo, da to ne drži. Prvi predlog sprememb je tako vseboval številne določbe, ki nimajo popolnoma nobene povezave s prenosom direktiv. Tako je ministrstvo za delo v zakon poskušalo pripeljati obvezno izplačilo poslovne uspešnosti, dodatno zaščito predstavnikov delavcev, spremembe postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zaostritev kvot agencijskega dela, obvezni enkrat mesečni 48-urni počitek in še bi lahko našteval. Tudi obljube predsednika vlade, da se bo socialni dialog nadaljeval po izteku javne razprave, niso bile spoštovane. O številnih pripombah in popravkih, ki so jih delodajalske organizacije podale, sploh ni bilo nobene razprave. 

Na podlagi navedenega delodajalskim organizacijam ni preostalo drugega, kot da izstopijo iz ESS, kar se je potem v mesecu juliju lanskega leta tudi dejansko zgodilo. Postalo je jasno, da vlada tripartitnega socialnega dialoga ne jemlje resno in da ji prisotnost delodajalcev jemlje zgolj kot nujno zlo, zato da lahko trdi, da socialni dialog vsaj na formalni ravni poteka. Pri tej igri pa delodajalske organizacije enostavno niso želele več sodelovati. 

“Pri priprave novele ZDR-1 pa se je prvič v zgodovini zgodilo, da je bilo delodajalcem v celoti onemogočeno, da se v pogajanja vključijo njihovi predlogi. Že od samega začetka je bilo delodajalcem povedano, da se lahko pogovarjamo samo o spremembah zakona, ki jih je pripravila vlada in ki naj bi pomenile zgolj prenos evropskih direktiv v zakon.”

KAPITAL:  Omenili ste novelo ZDR-1. Kaj vas je pri vsebini te nove najbolj zmotilo? 

Martin MLAKAR: Najbolj je zmotilo že omenjeno dejstvo, da v ni šlo za prenos direktiv, ampak da je pod to krinko vlada oziroma bolje rečeno ministrstvo za delo poskusilo uveljaviti določene druge rešitve, ki so si jih kot cilj zapisali v koalicijski pogodbi. Kljub navedenemu so delodajalske organizacije v jesenskih mesecih lanskega leta prisluhnile prošnji vlade, da se vrnejo za pogajalsko mizo zgolj glede predloga sprememb ZDR-1, saj je Sloveniji grozila kazen zaradi neimplementacije evropskih direktiv. 

Žal se je ponovno izkazalo, da je vlada spremembe ZDR-1 zastavila širše. Delodajalske organizacije so bile pripravljene na sklepanje kompromisov in so med pogajanji tudi precej popustile, žal pa na vse predloge vlade niso mogle pristati. Kljub temu, da je v pogajanjih vlada umaknila določene sporne člene, pa so v predlogu sprememb zakona ostale nekatere za delodajalce sporne rešitve. Tu govorim predvsem o dodatni zaščiti predstavnikov delavcev, dodatne pravice za žrtve nasilja, subsidiarna odgovornost delodajalcev v gradbeništvu. Posledica tega je bila, da je tudi ta predlog sprememb ostal neusklajen in kot takega ga je vlada tudi poslala v državni zbor, kjer je bil v novembru lanskega leta tudi sprejet. 

Ta izkušnja je samo potrdila pravilnost odločitve o izstopu delodajalskih organizacij iz ESS. 

KAPITAL:  Kašne so konkretne posledice nedelovanja ESS? 

Martin MLAKAR: Izstop delodajalskih organizacij iz ESS pomeni, da tripartitni socialni dialog ne obstaja več. Vse rešitve oziroma zakonodajni predlogi, ki tako ali drugače urejajo delovna oziroma socialna vprašanja, se sprejemajo neusklajeni. To ima za posledico tudi kršitev konvencije mednarodne organizacije dela (ILO) št. 144, ki jo je Slovenija ratificirala 2011, o čemer so delodajalske organizacije obvestile vodstvo te organizacije. 

O izstopu delodajalskih organizacij iz ESS zaradi kršitev vlade je bil obveščen tudi evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice g. Nicolas Schmit. Slednji je na nesprejemljivost tovrstnega ravnanja tudi opozoril vlado. 

Vlada je sicer v začetku letošnjega leta delodajalce večkrat poskusila prepričati naj se vrnejo v ESS. Tako so bile ustanovljene delovne skupine kot npr. delovna skupina najemanja pripravi strokovnih izhodišč za davčno reformo. V tej delovni skupini so prisotni tudi predstavniki delodajalcev. Po mojih informacijah, pa se je že po nekaj sestankih pokazalo, da bo delo njihovo delo precej jalovo, predvsem zaradi precej konfuznega stanja znotraj same vlade ter nesoglasij med posameznimi ministrstvi.

V zvezi z konfuznostjo dela vlade, lahko delim lastno izkušnjo. Lansko leto sem bil imenovan kot predstavnik Združenje delodajalcev Slovenije v delovno skupino za pripravo sprememb obstoječega Zakona o udeležbi delavcev na dobičku. Skupina je delovala pod okriljem Ministrstva za gospodarstvo turizem in šport (MGŠT) in je bila sestavljena tako iz predstavnikov ministrstva, delodajalcev in sindikatov. Skupina se je spomladi lansko leto sestala na večin srečanjih, na katerih je izoblikovala nov predlog zakona, s katerim smo soglašali tako predstavniki delodajalcem kot predstavniki delojemalcev. Na tem mestu je potrebno resnično pohvaliti državnega sekretarja, ki je zelo profesionalno vodil to delovno skupino in vlagal precejšnje napore v to, da so rešitve sprejete soglasno. 

Delovna skušina je konec junija lansko leto zaključila z delom. Člani delovne skupine smo bili obveščeni, da gre zakon o medresorsko usklajevanje, ki naj bi se končalo v poletnih mesecih, jeseni pa naj bi potem nov predlog zakona romal v državni zbor. Cilj MGŠT je bil, da Sloveniji dobi nov, sodoben in predvsem operativen Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku do konca lanskega leta. Tu pa se je zataknilo. Zakon o ostal v predalih Ministrstva za finance (MF) vse do aprila letošnjega leta, ko smo bili člani delovne skupine ponovno poklicani na sestanek na MGŠT. Na sestanku so bili tokrat prisotni tudi predstavniki MF. Po dobrih dveh urah, se je sestanek končal neuspešno in brez dogovora. Največje razočaranje zame osebno, pa tudi za ostale predstavnike delodajalcev, je predstavljajo dejstvo, da so predstavniki MF na sestanek prišli povsem nepripravljeni in razen tega, da so nasprotovali določenim rešitvam v predlogu novega zakona, niso podali nobenih lastnih predlogov. Navedeno je še toliko bolj problematično, saj je od posredovanja zakona o medresorsko usklajevanje minilo skoraj leto dni. Pričakoval bi, da bi predstavniki MF na sestanku jasno povedali s čim se strinjajo in s čim ne in v točkah, ki so po njihovi oceni nesprejemljive, predlagali alternativne rešitve, o katerih bi se lahko argumentirano pogovarjali. Tako sedaj ne vemo kdaj in če sploh se bodo usklajevanja nadaljevala. Usoda zakona tako ostaja slej ko prej negotova. 

KAPITAL:  Ali je po vaši oceni v mandatu te vlade še mogoča vrnitev delodajalskih organizacij v ESS? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni zato. 

Martin MLAKAR: To bo zelo težko, čeprav kot pravijo nikoli ne reči nikoli. Aktualna vlada, predvsem ministrstvo za delo, je s svojimi ravnanji pokazala, da ne more biti verodostojen pogajalec ali še bolje nevtralen pogajalec glede vprašanj, kjer se interesi delodajalcev in delojemalcev razlikujejo. Naloga vlada v tovrstnih primerih je, da vodi dialog na način, ki je usmerjen v iskanje kompromisnih rešitev, ki so sprejemljive za obe strani. To je včasih res naporno, vendar je možno. Prednost usklajenih rešitev je, da jih je precej lažje izvajati v praksi, če imajo podporo vseh socialnih partnerjev. Za razliko od tega, so bile vse dosedanje rešitve skoraj vedno izključno v korist sindikalne strani. 

Zato, da bi se delodajalci vrnili v ESS, bi morala vlada pokazati, da želi v odnosu do njih ravnati drugače. Zato pa so potrebna dejanja. Naprej bi bilo potrebno umakniti sporne spremembe zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti v povezavi z evidentiranjem delovnega časa. Prav tako bi bilo potrebno vrniti čas bolniške odsotnosti v breme delodajalca iz 30 na 20 dni. Oba ukrepa lahko vlada sprejme hitro. Tretja zadeva, ki bi jo bilo potrebno izvesti, je ponovno odprtje pogajanj o spremembah Zakona o dolgotrajni oskrbi, z jasno zavezo, da bodo upoštevani predlogi delodajalcev. Žogica je torej na strani vlade. Brez izvedbe dejanj, o katerih govorim, vrnitve delodajalcev v ESS v tem mandatu ne bo. Delodajalci niso pripravljeni poslušati prazne obljube vlade o tem kako se bo vse uredilo, katere reforme vse bodo sprejete in podobno. Potrebna so dejanja. 

Da je trenutno stanje nevzdržno opažajo tudi sindikati. Vedno poudarjam, da bi vrnitev delodajalcev v ESS in ponovno normaliziranje tripartitnega socialnega dialoga, koristilo tudi sindikatom. Na področju delovnih, socialnih in davčnih zadev obstajajo namreč številna vprašanja, kjer imajo delodajalci in sindikati skupen interes. Če bi pri teh vprašanjih nastopili skupno napram vladi, bi veliko lažje dosegli premike, ki bi bili v korist vseh deležnikov v gospodarstvu. Upati je, da bodo vodstva največjih sindikalnih central v bližnji prihodnosti prišla do tega spoznanja. Iz lastnih izkušenj vem, da pri mnogih sindikalnih predstavnikih prevladuje zavedanje, da je potrebno gospodarstvu pomagati, saj je le-tako mogoče zagotavljati visok nivo delavskih pravic. 

“Aktualna vlada, predvsem ministrstvo za delo, je s svojimi ravnanji pokazala, da ne more biti verodostojen pogajalec ali še bolje nevtralen pogajalec glede vprašanj, kjer se interesi delodajalcev in delojemalcev razlikujejo.”

KAPITAL:  Kaj pričakujete do konca mandata te vlade na področju gospodarske politike?

Martin MLAKAR: Ne prav veliko. Zadovoljen bom že s tem, če do konca mandata ta vlada ne bo sprejela ukrepov, ki bi dodatno finančno in/ali administrativno obremenili gospodarstvo. Finančni minister je v nekaterih svojih javnih nastopih povedal, da dodatnih obremenitev gospodarstva do konca mandata te vlade ni pričakovati. Vsi ukrepi na področju davkov naj bi bili z vidika obremenitev gospodarstva nevtralni. Morda se sliši čudno, ampak če bo temu res tako, bo to že velik uspeh, glede na dosedanjo smer delovanja te vlade. Res pa je, da je za gospodarstvo to slaba tolažba.