Poljub zdrave pameti

Umetna inteligenca 

nas v teh dneh na družabnih omrežjih razveseljuje z videom, v katerem Donald Trump, Vladimir Putin, Benjamin Netanjahu, Xi Jìnpíng, Kim Džong Un in iranski ajatolah ubrano prepevajo We are the World, tisto znamenito skladbo iz leta 1985, ki jo je skupina najslavnejših ameriških glasbenikov posnela kot pomoč lačnim v Afriki. 

Seveda tudi oni pojejo, da je ta svet treba napraviti boljši, da potrebuje več ljubezni, in o roki, ki jo je treba ponuditi trpečim in umirajočim. Še pred dobrima dvema mesecema bi bila za vsakega ameriškega predsednika žalitev, da ga na tako ciničen način, četudi samo v šaljivem videu, potiskajo v družbo največjih svetovnih avtokratov in diktatorjev, vendar se Trump v ta nečastni klub s svojimi dejanji v prvih dveh mesecih drugega mandata žal potiska sam. 

Predvsem z namero, da z odstranjevanjem, celo ustrahovanjem nelojalnih kadrov ohromi neodvisnost pravosodja in svobodo medijev kot stebrov ameriške demokracije. Kot nekdanji ameriški dijak sem vedno verjel v njeno moč, da prepreči vsakršno samovoljo vrhovne izvršne oblasti, a sem očitno, najbrž ne edini, podcenil moč izvršnih ukazov, s katerimi lahko predsednik vlada tudi mimo kongresa. Če ima v njem strankarsko večino in povrhu tega še prevlado sebi lojalnih ljudi na vrhovnem sodišču, je pot do samovolje z vonjem po avtokraciji še krajša. Zdi se, da je liberalna Amerika v nejeveri, ker novi predsednik neizprosno uresničuje vse svoje predvolilne napovedi, tudi tiste, za katere je mislila, da gre zgolj za neresne izbruhe bolestnega egomanstva, kar otrpnila pred njegovim političnim buldožerjem. Kot da še vedno ni dojela, da niti njegove izjave, češ, po moji vnovični izvolitvi morda naslednje volitve sploh več ne bodo potrebne, ne sme razumeti zgolj kot slabo šalo. Trump ni človek, ki bi se šalil na svoj račun.  

V zadnjih tednih se pogosto spomnim svoje nekdanje diplomatske kolegice v Skopju, nadvse odločne ameriške veleposlanice, ki je od prvega dne mandata bila strah in trepet makedonskih oblasti. 

Javno jim je odčitavala lekcije o pravosodju, ki ne deluje, objavila  črno listo pomembnih posameznikov, ki jim je zaradi korupcije prepovedan vstop v ZDA, jih karala zaradi počasnih sodnih postopkov, iz katerih se kljub dokazani krivdi vplivni ljudje izvlečejo z milimi kaznimi ali celo brez njih. Seveda je v ozadju njenega vpliva bil denar, ki se je v posamezna ministrstva in nevladne organizacije stekal predvsem iz skladov USAID, torej tiste agencije, ki jo nova ameriška administracija postavlja na hladno. Lahko zdaj še vedno nastopa kot avtoriteta iz svetilnika demokracije, kar njena država več ni, in z mehko močjo milijonov dolarjev, ki so prenehali pritekati? Še huje: bo Amerika pod zdajšnjim predsednikom še vedno na strani tistih ljudi na Balkanu, ki si želijo odprte družbe in so naveličani svojih klientelističnih elit?  

Tudi zato vse bolj očitno krčenje ameriške demokracije, v kateri se izvršna oblast trudi prevzeti nadzor nad sodno in zakonodajno oblastjo ter s tem porušiti tradicionalno ravnovesje med njimi, še zdaleč ni samo problem Američanov, ki bodo s Trumpovo nepredvidljivostjo in z njegovimi avtoritarnimi eskapadami morali živeti naslednja štiri leta. Slabi zgledi vlečejo in zanje je Balkan idealno gojišče. V Srbiji je že opazna  naraščajoča samozavest v zadnjih tednih že precej načetega Aleksandra Vučića, ki tudi po 15. marcu in najbolj množičnem protestnem shodu zoper oblast v zgodovini države ne kaže večje živčnosti, kaj šele namere po odstopu, saj je po Kremlju začutil tudi podporo iz Bele hiše. V njej je nepričakovano našel somišljenika v odnosu do opozicije in neodvisnih medijev, predvsem pa se zaveda, da ima z načrtovanimi naložbami Trumpove družine v Beogradu v rokah pomemben adut. Demokracija je out, biznis je in. 

In mi, preostala Evropa? Trump se nam je kratko malo moral zgoditi. 

Z ukvarjanjem z zamaški kot prispodobo birokratske impotentnosti bruseljske administracije in z dolgoletnim podcenjevanjem resničnih težav stare celine, predvsem tehnološkega zaostajanja, padajoče konkurenčnosti gospodarstva in nerazumno velike odvisnosti lastne varnosti od ZDA v naivnem prepričanju, da nas nihče ne ogroža, smo kar klicali nase nekoga onkraj Atlantika, ki nam bo nastavil ogledalo in izstavil račun. Američani so nas navsezadnje dvakrat v minulem stoletju reševali pred samouničenjem, ki smo si ga sami zakuhali, in na naših tleh umirali predvsem za našo, ne njihovo svobodo. Torej jim je treba priznati pravico, da nas tudi na trd trumpovski način prebudijo iz zablode, v kateri smo Evropejci predolgo živeli. Odlično jo ponazarja karikatura s podobo tanka v mavričnih barvah, ki potrpežljivo čaka pred polnilno postajo, da se napolni z elektriko. 

V luči novega trumpovskega sveta še bolj bizarno izzveni zgodba, glede na težo vseh drugih težav na videz nepomembna, ki pa kljub svoji banalnosti simbolizira marsikaj, kar je v tem trenutku z Evropo narobe. 

Govori o njenih zmedenih prioritetah, ker se je pač z nekim poljubom na javnem mestu lažje ukvarjati kot z ameriškim in kitajskim gospodarskim prehitevanjem po levi in desni, ter riše izkrivljeno sliko o tem, kaj najbolj  ogroža zdrave odnose v družbi, in si zato v resnici zasluži strogo kaznovanje. 

Medtem ko imamo na vzhodu tirana, za katerega človeško življenje nima nobene cene, na drugi strani oceana pa mačista, ki mu niti pravnomočna obsodba zaradi ponarejanja poslovnih listin v zvezi s plačilom pornografski igralki za njen molk ni preprečila ponovnega vstopa v Belo hišo, je za nekdanjega predsednika španske nogometne zveze Luis Rubialesa tožilstvo zahtevalo kar dve leti in pol zapora, ker je pred letom in pol v navalu navdušenja po osvojitvi naslova svetovnega prvaka pri predaji zmagovalnih kolajn kapetanko španske reprezentance Jennifer Hermoso brez njenega izrecnega soglasja, kot je zatrdila, poljubil na usta. Sodišče resda ni sledilo zahtevi tožilstva in je Rubialesu (za zdaj še nepravnomočno) prisodilo zgolj denarno kazen in mu za leto dni prepovedalo približevanje Hermosovi na manj kot 200 metrov, razplet zgodbe pa kljub temu pušča priokus obračuna z zdravo pametjo, ki zna presoditi, kakšno kazen si zasluži poljub v primerjavi z mnogimi drugimi packarijami. Moža na vzhodu in zahodu se takšni evropski protiseksistični zagnanosti lahko samo posmihata. 
In mi, Slovenija? Upajmo, da se politiki z obeh polov le ne bodo docela navzeli trumpovske logike, češ, nikoli ne priznaj napake, nikoli se za ničesar ne opraviči in ponavljal laž tako dolgo, dokler ne bo postala »alternativno dejstvo«. V nedavnih razpravah, kdo je kriv za prenizke pokojnine, so bili na levici blizu temu, da kljub verodostojnim številkam, s katerimi je postregel direktor zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter z njimi ovrgel njihove trditve o za upokojence usodnem nižanju odmernega odstotka v času druge Janševe vlade, vztrajajo pri očitni manipulaciji z dejstvi. Potem je njihova poslanka na zasedanju državnega zbora le zmogla pojasnilo, ki je zvenelo kot opravičilo. Če bi bili v Trumpovi Ameriki, tega od njenega predsednika gotovo ne bi dočakali, tako kot direktor pokojninskega zavoda, ki bi ga javno postavil na laž, zanesljivo ne bi dočakal novega mandata. Srečni mi.