ZAKON O UVELJAVLJANJU DELNEGA POVRAČILA PLAČE ZA SKRAJŠANI DELOVNI ČAS – POMOČ GOSPODARSTVU ALI ZGOLJ METANJE PESKA V OČI?

Dne 12. 7. 2025 je pričel veljati Zakon o uveljavljanju delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas (v nadaljevanju: ZUDPNP). Z zakonom se uvaja stalna shema skrajšanega delovnega časa, katere namen je, da podjetja v času nepredvidenih šokov obdržijo delovna mesta in zaposlene delavce z zagotovitvijo kratkoročnih finančnih sredstev za izplačilo plač s pomočjo države. Zakon z namenom ohranitve delovnih mest zaradi začasne nezmožnosti zagotavljanja dela delodajalcu (v primeru nastopa točno določenih okoliščin) omogoča odreditev dela s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo delavca, ki ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, na način, da delodajalec zagotavlja delo vsaj za polovični delovni čas.

ZUDPNP uvaja stalno shemo skrajšanega delovnega časa za pomoč podjetjem v kriznih razmerah.

Zakon je bil sprejet z več kot enoletno zamudo, saj je bil njegov sprejem prvotno načrtovan v drugem četrtletju lanskega leta.  Že to dejstvo kaže na odnos aktualne Vlade do gospodarstva, ki je bilo že sicer v mandat te Vlade deležno številnih dodatnih obremenitev, v posledici česar Slovenija strmo pada na lestvicah konkurenčnosti in ekonomske svobode, ki jih pripravljajo ugledne mednarodne inštitucije.

Glede na dejstvo, da ZUDPNP sedaj končno velja in da je bil s strani vlade predstavljen kot eden izmed ključnih zakonov za pomoč gospodarstvu, je prav, da sprejet zakon in njegove rešitve nekoliko podrobneje osvetlimo.

Skladno zakonom lahko pravico do povračila denarnega nadomestila uveljavlja delodajalec, ki je pravna ali fizična oseba ali fizična oseba, ki opravlja kmetijsko dejavnost in po lastni oceni najmanj 30 % delavcem mesečno ne more zagotavljati 90 % dela zaradi: 
 

• naravne ali druge nesreče oziroma kriznih razmer, 
• ko Vlada Republike Slovenije izda sklep, s katerim ugotovi, da so v določeni dejavnosti nastopile okoliščine, na katere delodajalci iz teh dejavnosti ne morejo vplivati in ne preprečiti njihovega začasnega negativnega vpliva na obseg svojega poslovanja.  

Pogoj 30 % delavcev je določen močno previsoko in njegovo izpolnjevanje bo predvsem za manjše delodajalce izredno težavno. V praksi bo ta pogoj za delodajalca, ki zaposluje 10 delavcev pomenil, da 3 delavcem ne bo mogel zagotoviti 90% dela. Jasno je, da se podjetja znajdejo v resnih težavah že veliko prej, in sicer ko niso sposobna zagotoviti dela 5 do 10 % delavcem. Ko podjetje ne more zagotavljati dela 30 % svojim delavcev, je mnogokrat zrelo vsaj za postopek finančnega prestrukturiranja ali celo za kak drug postopek skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.  Ta prag je izredno visoko postavljen tudi v primerjavi s pragovi, ki so v Zakonu o delovnih razmerjih postavljeni za pripravo programa razreševanja presežnih delavcev. Tako je za delodajalce, ki zaposlujejo 300 ali več delavcev obveznost priprave programa razreševanja presežnih delavcev predpisana, ko postane v obdobju 30 dni nepotrebno delo najmanj 30 delavcev.

Zakon ima previsoko postavljen prag upravičenosti, ki izključuje številne manjše delodajalce.

Iz tega razloga bi bilo veliko razumneje, ko bi ZUDPNP v 3. členu ta prag postavil pri 10%. Pri tem ZUDPNP ne opredeljuje kaj je s t.i. agencijskimi delavci, ki delajo pri delodajalcu uporabniku, so pa zaposleni pri delodajalcu za zagotavljanje dela delavcem pri drugem delodajalcu (agenciji). Lahko delodajalec uporabnik te upošteva pri presoji ali zgoraj naveden pogoj iz 3. člena zakona? Čeprav so agencijski delavci zaposleni pri agenciji, kljub temu bistveno poslabšanje poslovanja delodajalca uporabnika neposredno vpliva na položaj teh delavcev. Novi zakon tovrstnih primerov ne ureja.  

Uporabnost zakona bo nadalje močno omejila določba 16. člena, ki predpisuje višino povračila, na katerega lahko računajo delodajalci. Skladno z navedeno določbo bodo delodajalci upravičeni zgolj do delnega povračila v višini 60 % izplačanega nadomestila plače brez prispevkov delodajalca. Ni jasno na kakšni podlagi je Vlada določila to omejitev. Dejstvo je, da se bodo delodajalci tega ukrepa poslužili v izjemnih primerih, potem, ko bodo prej izkoristili obstoječe možnosti, ki jim jih ponuja veljavna delovnopravna zakonodaja (prerazporeditev delovnega časa, krajši polni delovni čas, reorganizacija ipd.). Delodajalci se bodo torej tega ukrepa poslužili v primerih, ko bo stanje resnično kritično. Veliko primerneje, predvsem pa v duhu ciljev, ki naj bi jih Vlada zasledovala s trem zakonom bi bilo, kot bi delodajalci dobili v celoti povrnjeno izplačano nadomestilo plače.  

Povračilo stroškov je omejeno le na 60 % izplačanega nadomestila brez prispevkov, kar zmanjšuje učinkovitost ukrepa.

Zakon določa tudi precej zapleten postopek, ki privede do sklepa Vlade, s katerim Vlada določi dejavnost ali dejavnosti, v katerih lahko delodajalci odredijo delavcu delo s skrajšanim delovnim časom in uveljavljajo delno povračilo nadomestila plače. Vlada ta predlog sprejme na podlagi predloga ministrstva pristojnega za delo, pri čemer slednje ta predlog poda na podlagi predhodnega predloga ministrstva pristojnega za gospodarstvo, ki mu je priloženo poročilo stanja in razmer v gospodarstvu, slednje pa mora vsebovati tudi analizo ključnih finančnih in strukturnih kazalnikov po dejavnostih ter primerjavo teh kazalnikov v Evropski uniji.  Že na tem mestu se je potrebno vprašati zakaj je ministrstvo za delo z zakonom določeno kot predlagatelj? Ključno ministrstvo, ki mora ali bi vsaj moralo najbolje poznati razmere v gospodarstvu je ministrstvo za gospodarstvo. Slednje tudi najbolje pozna trende v posameznih panogah doma in v tujini in je ključni sogovornik gospodarstva. Primarna naloga ministrstva za gospodarstvo je ustvarjenje konkurenčnega okolja, ki bo vzpodbujalo podjetništvo, investicije ter ustvarjanje dodane vrednosti. Odločitev Vlade bi tako morala temeljiti na predlogu ministrstva za gospodarstvo.

Glede na dejstvo, da je v kriznih situacijah potrebno ukrepati hitro in brez odlašanja, bi bila veliko bolj na mestu ureditev, ki bi prisojnost za odločitev o aktiviranju stalne/podporne sheme podelila ministrstvu za gospodarstvo. Tako pa zakon po nepotrebnem (tipično slovensko) predpisuje precej zapleteno proceduro potrebno za sprejem sklepa Vlade. Glede na dejstvo, da je GZS takoj po uveljavitvi ZUDPNP že naslovila poziv po aktiviranju podporne sheme na ministrstvo za delo, bo v tem kontekstu zanimivo opazovati, koliko časa bo preteklo od poziva do sklepa Vlade.

Dvom uporabnosti podporne sheme sproža tudi ureditev, po kateri lahko delodajalci delavcem skladno s sklepom vlade odredijo delo s skrajšanim delovnim časom največ za obdobje določeno s sklepom Vlade, ki pa ne more biti daljše od šestih mesecev. Časovna omejitev odreditve dela s skrajšanim delovnim časom na največ šest mesecev v obdobju 24 mesecev od prve odreditve velja tudi v primerih, ko so krizne razmere posledica naravne ali druge nesreče. Ni jasno od kot argumenti za tovrstno omejevanje. Krize v določenih panogah lahko trajajo tudi več let, kot npr. kriza v avtomobilski industriji. Tudi kriza, ki je bila posledica izbuha epidemije COVID je trajala dlje kot 6 mesecev. S takšnim pristopom je Vlada sama sebi močno zožila manevrski prostor za ukrepanje, hkrati pa gospodarstvu poslala sporočilo, da lahko na zelo omejeno pomoč računa zgolj kratek čas, nato pa je prepuščeno samo sebi.

Zapleten postopek in kratka časovna omejitev močno zmanjšujeta uporabnost zakona v praksi.

Ob koncu je potrebno opozoriti še na eno anomalijo v novem zakonu. Tako se mora delavec v roku petih delovnih dni od odreditve skrajšanega delovnega časa prijaviti v evidenco delavcev vključenih v shemo skrajšanega delovnega časa pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ob tem pa ima delavec v času odrejenega skrajšanega delovnega časa pravico in dolžnost vključitve v usposabljanje in izobraževanje. Takšna ureditev je izrazito v nasprotju z namenom zakona. Želja in namen delodajalca je, da delavci, katerim je odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom, ostanejo zaposleni v družbi. Ta ukrep bo namreč trajal kratko obdobje oziroma zgolj toliko časa, da se premosti trenutni poslabšan položaj družbe. Poleg tega ti delavci skladno s 6. členom zakona uživajo posebno zaščito, saj delodajalec v obdobju prejemanja delnega nadomestila povračila plače tem delavcem ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pričakovati je, da bo delo s skrajšanim delovnim časom v določenem obsegu odrejeno tudi visokokvalificiranih delavcem, pri katerih je izvajanje usposabljanja in izobraževanja nesmiselno. Cilj in namen zakona je ohranjanje zaposlitve pri obstoječem delodajalcu, ne pa povečavanje tveganja, da se delavci prekvalificirajo in delodajalca zapustijo. Zaradi takšne ureditve bodo delodajalci dvakrat premislili ali se bodo poslužili pomoči. V obdobju večletnega kroničnega pomanjkanja delovne sile prav gotovo noben delodajalec ne bo želel tvegati potencialne izgube svojih delavcev.

Delodajalske organizacije so sprejem zakona zgolj formalno in brez posebnega navdušenja pozdravile. Pri tem je prevladalo stališče, da je bolje imeti na razpolago vsaj neko stalno podporno shemo, kot pa nobene. Vsekakor pa je iz tega prispevka razvidno, zakaj obstaja velika bojazen, da novi ZUDPNP ne bo dosegel želenih učinkov in ciljev oziroma bodo ti zelo skromni. Ob vseh omejitvah in nelogičnih rešitvah, ki so predpisane v ZUDPNP ter upoštevaje dosedanji odnos aktualne Vlade do gospodarstva, je bojazen upravičena. Čeprav bo čas tisti, ki bo pokazal, kako uspešno bo izvajanje novega zakona v praksi, pa je s strokovnega vidika že sedaj mogoče reči, da bi bilo mogoče zakon pripraviti vsebinsko veliko bolje, predvsem pa precej prej.